Pirati kradejo!?
Oglasi proti piratstvu nezakonito nalaganje filmov in glasbe pogosto enačijo s krajo. Toda, ali je tovrstna prispodoba res ustrezna? Ukrasti avto ali naložiti piratski film vendarle ne gre enačiti. Narava dejanja in njegove posledice se namreč v obeh primerih razlikujejo. Pri piratstvu gre namreč za nelegalno uporabo nekega izdelka, ne pa za dejansko odtujitev le-tega (npr. odpeljem ukraden avto). Povedano po domače, če Toyoti ukradete avto ostane brez avtomobila, pri piratstvu pa lastnikom ni nič odtujeno (v strogem pomeni besede). Gre zgolj za izgubljeni oportunitetni prihodek (mogoče si zaradi ogleda piratske verzije, filma ne boš ogledal v kinu, kupil DVD, ipd.).
Skratka, pretirano moraliziranje o piratstvu, ki nekritično uporablja prispodobe kot je ”piratstvo je kraja” zamolči nekatere značilnosti ekonomije zabavne industrije (in ostalih, ki se jih dotakne piratstvo), ki so pomembne za celostno obravnavo tega pojava. Zanimivo je tudi to, da vpletena podjetja dobro poznajo te zakonitosti, kadar jim je to povšeči. Mnogi nosilci slike in zvoka so zaščiteni tako, da jih lahko poslušate in gledate le z določenimi predvajalniki (da jih ne bi preveč lahko snemali). Tudi dejanski lastnik DVD-ja ima tako precej omejene pravice glede uporabe SVOJEGA izdelka. Si predstavljate, da bi se Toyota jutri odločila, da lahko VAŠ avto vozite le po določenih cestah? Ali pa, da svojega izdelka ne smete uporabljati v javnosti?
Je potemtakem izraz “pirat” sploh ustrezen? Ali ne gre bolj “neodobreno izposojo” kot pa za nasilno krajo? RIAA (ameriško združenje založnikov glasbe in filma) odločno trdi, da je izraz pirat premil, saj gre za v primeru nelegalnega nalaganja za izjemno hud zločin. Drugi spet, zločince iščejo predvsem na strani založnikov (nelegalno dogovarjanje o cenah, nemoralno lobiranje za strožjo zakonodajo, ipd.) in pravijo, da je zločin pravzaprav pretiravanje v oglasih, ki pirate enačijo z najhujšimi kriminalci.
Fantje, ne se delat angelčke. Kraja je definirana z zakoni, prav tako copyright. Izdelek Toyote v tvojem primeru je recimo novi Avensis, izdelek Microsofta pa Vista. Prvi je pač fizični, drugi obstaja kot zaporedje ničel in enic. Ker je torej avto materialen se ga seveda ne sme ukrasti, ker pa je software nefizičen pa ga lahko? Spregledaš pa dejstvo da je v razvoj obojega šlo nešteto delovnih ur strokovnjakov.
Morda primer, ki vam bo bližje. Grafična kartica ATI Radeon HD46X0 stane v Mlacomu malo manj kot 100 evrov. Seveda tega ne boste ukradli iz trgovine. Windows Vista Basic prav tako stane nekaj manj kot 100 evrov. Kot že rečeno je šlo v razvoj obojega nešteto delovnih ur, testiranja in tako dalje. V Windowse verjetno celo več. Če se ti zdi edini razlog za nakup grafične kartice in opravičevanje svoje kraje Windowsov tisti kupček silicija in vezja ki tvori grafo, potem žal nimamo več kaj za debatirat.
Pa če se že toliko vtikaš v besedo “kraja”. Definicija SSKJ “kraja -e ž (a) jemanje česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika”. Windows ti ni dovolil in ni vedel da si si prisvojil izvod programske kode njihove stvaritve za katero nisi plačal. Meni se zdi da si kradel.
Copyright na nestvarne stvari je koncept, ki ti morda ni toliko blizu. Da ne boš mislil, če kaj spremljaš kitajsko avto industrijo – mnogi njihovi proizvajalci so bili toženi zaradi kopij dizajna. To je pač nekaj česar se ne da ukrasti stvarno, je pa precej podobno kraji programske opreme. Res je, svoj avto lahko voziš, ga pa moraš registrirati, zavarovati in vozit po omejitvah, poleg tega pa jim ne ukrasti dizajna motorja, karoserije in še česa drugega. Toliko o analogiji s Toyoto.
Če si prebral do sem brez da bi začel pisat užaljen odgovor ti čestitam. Da ne boš mislil, da nekaj moraliziram. Zadeva je precej preprosta, vendar morate nekateri vedno iskati izgovore. Bodi dec, vreden svojega mednožja in priznaj da kradeš. Jaz priznam – igre, OS, programska oprema, glasba. Če ti pa vest ne da miru pa poglej proti brezplačni open-source programski opremi. Meni za marsikaj popolnoma odgovarja in postopoma preklapljam.
Kakorkoli že, če se lahko še malo postavim na tvojo stran – nekoga ki si pač storrenta špil ne bi dal križat. Je pač stvar pristojnih organov da zaprejo pipco, če jim gre toliko v nos. Mene osebno motijo ta veliki pirati. Folk, ki napeče 500 kopij windowsov, jih prodaja za XXevrov (ali celo polno ceno) na komad in ma s tem praktično čisti dobiček. To je pa svinjarija in bi jih najraje obesil za jajca.
Pretirano moraliziranje je pa itak, kot že ime pove, pretirano. Je pa dovoljeno v reklamah. In ko ti NOVI ARIEL ODSTRANI ČISTO VSE MADEŽE V LEDENI VODI vsi samo skomignemo z rameni, ko pride pa do ene občutljive teme, pa v jok in na drevo. Zakoni so pač isti za vse, ne se zdaj obregnit ob par oglasov.
No, poskušal sem razložit svoje stališče kolikor toliko normalno in verjemi da ne bi odpiral gobca, če ne bi tega področja vsaj malo preučil.
Lep pozdrav
Eazy
september 25, 2008 at 11:29 am
hja. primerjati krajo avta z davnlovdanjem filma je seveda malce preveč zahtevno, ker intelektualne lastnine večina ne dojame na stvarnem nivoju, ampak kot nekaj abstraktnega. Je pa DL vseeno kraja. Najboljši primer je v prvem filmčku. Je povsem enako kot bi ukradu dvd iz police. Oškodovan pa je trgovec, založnik, avtor…
tecnoba
september 25, 2008 at 1:58 popoldan
Pravni strokovnjaki zelo uspešno argumentirajo, da računalniškega piratstva ne bi smeli izenačiti s krajo, vendar je ta debata popolnoma akademska. Dejstvo je, da je kraja odtujitev premične stvari, pri kopiranju pa do tega ne pride. Kopiranje je tako posebna oblika kaznivega dejanja, bolj podobna goljufiji kot kraji.
Vendar pozor, laiki, posebej računalniški pirati, te argumente nameno razlagajo čisto narobe ter skušajo v javnosti pustiti vtis, da je računalniško piratstvo manj škodljivo in zavrženo kot kraja. To niti slučajno ni res. Gre za dejanje, ki je drugačno od kraje, ampak popolnoma enako prepovedano in nemoralno. Učinki so namreč isti – storilec (pirat) ima prepovedano korist na škodo lastnika kopiranih podatkov.
Janus
september 25, 2008 at 2:13 popoldan
Seveda mora biti tudi nesnovno zaščiteno s pravicami. Problem pa je v tem, da Windowsi in grafična kartica niso enaka stvar. Gre za drugačno naravo stroškov, prodaje, lastnine in uporabe (ter razmerja med njimi).
To seveda ne pomeni, da pirat ne goljufa (kot pravi Janus). Res je, da dobi nekaj na račun dela drugih. Toda, če smo pošteni, je bil Microsoft več kot poplačan za svoje razvijanje Windowsov
Več kot očitno se primerjava s krajo fizičnih izdelkov (kjer je treba za vsak proizvedeni artikel “delati”) spet izkaže kot neustrezna.
Zakon ni nek naravni pojav, ampak je proizvod družbe (pojem lastnine in piratstva se neprestani spreminjata – tudi v zakonskem smislu – na žalost predvsem v skladu z željami prodajalcev in ne uporabnikov). Imaš prav, ko praviš da to ne pomeni, da je piratstvo legalno ali moralno. Toda številne razlike med piratstvom in krajo vseeno odpirajo debato. V zadnjih letih je namreč raven kriminalizacije piratstva izjemna (v nekaterih primerih dejansko gre za “križanja” običajnih ljudi, kot praviš). Sprašujem se, če je takšna kriminalizacija opravičljiva. Debata ni le akademska ali stvar pretiravanja oglaševalcev, saj se te prispodobe in argumenti uporabljajo vsepovprek (v parlamentih, na sodiščih, medijih, ipd.)
Domen Bajde
september 25, 2008 at 4:35 popoldan
Tecnoba, sprašujem se, če primerjava ilegalnega nalaganja filma in kraja DVD-ja drži vodo. Znano je, da velik delež il. naloženih filmov “pirati” nikoli ne bi šli gledati v kino, jih kupit v trgovino ali si jih sposoditi. Kaj je z oškodovanjem v tem primeru?
To pa seveda ne pomeni, da ne gre za okoriščanje. Eventuelno so tu tudi posredne posledice (npr. opravičevanje in spodbujanje piratske kulture lahko vodi v dodatne kršitve in razpad sistema, ipd.). Skratka, stvar ni preprosta. Zato so različna mnenja in pogledi tako dobrodošli
Domen Bajde
september 25, 2008 at 4:45 popoldan
1. to, da je bil microsoft poplačan, seveda s krajo nima nobene zveze. So pač carji.
2. to, da filma, ki si ga zlovdal nebi šel gledat u kino, je tudi brezpredmetno. Torej lahko Vzameš DVD s police, ker ga itak nebi kupil in nebi gledal. Ti pa seveda pripada, ker je producent(založnik itd.) gotovo že precej zaslužil, trgovcu pa tudi ne gre slabo, saj se vozi okrog z audijem? Seveda obstajajo tudi trailerji in demo programi, da se lahko svobodno odločiš. Zatorej je na mestu vprašanje, kaj je pri fizičnem DVDju pravzaprav drugačno? To da te lahko zahaklja štacnar? To da zapiska ko ga pod reklcem neseš? To da je medij na katerem se ta lastnina nahaja vreden 5 centov?
3. Kot sem že omenil, je problem predvsem ta, da nekateri niso sposobni dojet intelektualne lastnine. npr. izdelava enega A filma košta 50 mio USD. Da se stroški povrnejo, mora ta film gledat toliko in toliko ljudi in toliko jih mora kupit dvdje. Včasih se to zgodi, včasih ne. Seveda dejstvo da je film zanič, ne opraviči DL. Nadalje mora tudi trgovec, ki prodaja dvdje pokrivati stroške plač, elektrike, najema… In z DLjem si ukradel intelektualno lastnino in oškodoval verigo, ki si pokriva stroške (in včasih tudi mastno služi, ampak robinhudovstvo seveda ne more biti argument). Plačnik te lastnine je vendarle le končni potrošnik in ne trgovec, ali kakšen drug posrednik. Njemu je izdelek namenjen, povsem enako kot pri fizičnem DVDju. Če je sistem distribucije izkoriščevalski, pa seveda ni vprašanje. Izkorišča nas tudi proizvajalev/prodajalec nike superg.
4. Še definicija kraje. Okoriščanje na račun drugega, ali?
5. Tako, da je stvar precej enostavna. Živimo pa v takem času, ko se relativizirajo tudi povsem jasne stvari in se moralni vidiki gledajo predvsem ali zgolj skozi oči individualne percepcije in pojavnosti. Družbeno in skupno pa postaja nedoumljivo. Nekaj tujega.
tecnoba
september 26, 2008 at 9:21 am
Pa poskusimo opredeliti “okoriščanje na račun drugih”.
Izraz pirastvo se je do konca 90-tih uporabljalo le za nelegalno služenje s prodajo piratskih izdelkov. Danes pa se o njem govori predvsem v povezavi z zasebno uporabo nelegalnih kopij.
Seveda, če zastonj gledaš piratski film in poslušaš piratsko glasbo, se okoriščaš. Toda okoriščas se tudi, če si požvižgavaš pesem (v njo je bilo vloženega veliko dela; gre za nesnovni izdelek, ki si ga ukradel in ga zdaj reproduciraš). Je tudi to nemoralno? Glede na trende se zgodi, da bo kmalu ilegalno.
Domen Bajde
september 28, 2008 at 10:30 am